USTAVNO SODIŠČE JE V ODLOČBI Up-150/22-15, Z DNE 1.2.2024, ODLOČILO, DA SE DELAVEC NE MORE ODPOVEDATI (TUDI) ZAPADLIM (KOGENTNIM) PRAVICAM IZ DELOVNEGA RAZMERJA. GRE ZA SPREMEMBO SODNE PRAKSE, KI JO JE V ZADNJIH LETIH RAZVILO VRHOVNO SODIŠČE.
Ustavno sodišče je že z odločbo Up-63/03 leta 2003 odločilo, da se delavec ne more veljavno odpovedati pravici do odpravnine, saj je takšna odpoved v neskladju s pravicama do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave) in varstva dela (60. člen Ustave). Zaradi slednjega so slovenska sodišča dlje časa odrekala veljavnost raznim sporazumom oz. izjavam, s katerimi so se delavci v razmerju do delodajalcev odpovedali pravici do odpravnine, zapadlih plač, regresa itd.
V zadnjem času pa so delovna sodišča nekoliko omilila svoj pristop na način, da so priznavala veljavnost takšnim dogovorom med delodajalci in delavci.
Vrhovno sodišče je v sklepu št. VIII Ips 191/2918, z dne 21. 5. 2019, namreč pojasnilo, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, odpoved že zapadlim pravicam iz delovnega razmerja pa je dopustna.
Sodna praksa je torej priznavala veljavnost sporazumom, s katerimi so se delavci v razmerju do delodajalcev odpovedali že zapadlim pravicam iz delovnega razmerja (običajno ob prenehanju delovnega razmerja).
Slednji dogovori so v praksi precej pogosti.
Očitno bodo v bodoče takšni dogovori med delavci in delodajalci neveljavni, saj je Ustavno sodišče v odločbi Up-150/22-15 pojasnilo, da ni razloga za razlikovanje med odpovedjo že zapadlim pravicam iz delovnega razmerja in odpovedjo še nezapadlim pravicam iz delovnega razmerja.
»V času trajanja odvisnosti in podrejenosti delavca v razmerju do delodajalca je namreč tako v primeru zapadlih kot nezapadlih terjatev na mestu domneva, da se delavec kogentno določeni pravici ne more svobodno odpovedati«.
Pričakovati gre, da bodo tudi delovna sodišča sledila citirani sodni praksi ustavnega sodišča, zato v bodoče svetujem dodatno previdnost ob sklepanju tovrstnih sporazumov z delavci.
